Štirje

To je zgodba o Ani, Zali, Erazmu, Gorazdu, Samotu in tistemu, ki še čaka, da pride na svet. Ana je čudovita ženska iz Novega mesta, Gorazd je njen mož, Zala, Erazem in Samo pa so otroci. Vendar zgodba ni tako preprosta. Ana ima antifosfolipidni sindrom, ki je eden pogostejših vzrokov za spontane splave med nosečnostjo. Gre za bolezensko stanje, ki povzroča nastajanje strdkov v venah in arterijah. Letos minevata dve leti odkar je v približno 25. tednu svoje tretje nosečnosti zaradi sindroma izgubila Samota. To je starost, pri kateri so živorojeni otroci tudi že preživeli, ne da bi trpeli za trajnejšimi okvarami in posledicami. Po 22. tednu starosti ne gre več za splav temveč za porod, zato je Samo, četudi rojen mrtev, dobil svoj rojstni list in ime. (Samo ima svojo spominsko ploščico v parku Zvončkov v Žalah. To je posebno mesto, kjer imajo umrli otroci urejen prostor.). Šele takrat so ji zdravniki odkrili sindrom. Njena prvorojena otroka sta bila tako pravi čudež. Velikokrat se namreč zgodi, da ženskam šele po več zaporednih spontanih splavih ugotovijo, da imajo antifosfolipidni sindrom.

Ana je letos ponovno noseča. Njeno četrto nosečnost spremljajo vrhunski zdravniki iz Ljubljane. Antifosfolipidni sindrom spada na področje revmatologije, ta pa se v Sloveniji uvršča v svetovni vrh. Ana si vsako jutro daje injekcije, ki preprečujejo nastanek strdkov, prav tako ima veliko pregledov. Kljub odlični oskrbi pa se je včasih poloti strah, da bi se kaj zalomilo. Hvala bogu, je ultrazvok konec julija, na katerem sem imela čast prisostvovati tudi sama, pokazal, da je otrok čisto zdrav in se normalno razvija.

Zgodba pa govori tudi o Erazmu, Zali, Gorazdu. Govori o Življenju neke družine iz Novega mesta. Erazem in Zala sta najbolj kul otroka, s katerima sem se odlično razumela. Skupaj smo plesali, peli Čompe, počeli še marsikaj, celo reševali mačka :) Z družino sem preživela štiri nepozabne dni, ki so minili, kot bi mignil. Nastalo je ogromno fotografij, veliko tudi dobrih. V končno zgodbo ni vključenih vseh tistih najboljših, vendar teh petnajst, ki sestavlja končno zgodbo (glej filmček), predstavlja neko zaokroženo celoto, skozi katero teče nit. 

Naj zaključim z vabilom k ogledu mojih fotografij, ki so nastale na letošnjem Fotopubu. Tokrat je bil moj mentor, odličen fotograf, Robert Knoth. Četrta fotografija je dodana naknadno, zdi se mi, da bi jo bilo škoda ne pokazati. Nujno pa si morate ogledati tudi "filmček" na youtubu, na katerem je posneta tudi Anina pripoved.

Še moja "zahvala" družini Jakše: